Simargl – skrivnostni varuh kril, ognja in rastočega življenja

Simargl – skrivnostni varuh kril, ognja in rastočega življenja

Leta 980 je kijevski knez Vladimir na hribu pred svojo palačo postavil kipe bogov. Perun. Hors. Dažbog. Stribog. Simargl. In Mokoš.

Šest imen. Šest podob. A med njimi je eden, ki je skozi stoletja ostal skoraj brez glasu.

O Simarglu vemo malo. Njegovo ime se pojavi v starih virih, njegov pomen pa je ostal zavit v meglo. In prav zato je postal eden najbolj skrivnostnih likov slovanskega izročila.

Bitje med nebom in zemljo. Med ognjem in rastjo. Med božanskim in divjim. Simargl.

Ime, ki skriva uganko

Ime Simargl oziroma Semargl je eno največjih ugank slovanske mitologije.

Simargl s krili na gorskem vrhu ob sončnem zahodu

V Pripovedi minulih let oziroma Povesti minulih let je Simargl naveden med bogovi, katerih podobe je Vladimir postavil v Kijevu. Toda vir ne pove, kaj je bil. Ne pove, čemu je služil. Ne pripoveduje njegove zgodbe. Ne opisuje njegovega videza. Kot da je pisec zapisal ime, njegovo pravo mesto v svetu pa pustil za zaveso.

Še bolj skrivnostno je, da se v nekem drugem starem vzhodnoslovanskem viru njegovo ime pojavi razdeljeno na dve imeni – Sim in Rgl. Zato med raziskovalci obstaja več razlag.

Je bil Simargl eno božanstvo? Sta bila nekoč dva? Ali pa je ime prišlo iz drugega kulturnega okolja in se je skozi stoletja zapisovalo na različne načine?

Dokončnega odgovora nimamo. In morda je prav v tem del njegove skrivnosti.

Krilati varuh

Najpogostejša razlaga povezuje Simarglovo ime z iranskim mitičnim bitjem Simurgom.

Simurg je mogočno krilato bitje iz iranskega izročila, povezano z zaščito, modrostjo in svetom narave. Prav zaradi te povezave se je Simargla v kasnejših predstavah pogosto upodabljalo kot nenavadno krilato bitje – nekakšen vmesni svet med ptico in zverjo.

Na umetniških predmetih iz časa Kijevske Rusije se pojavljajo krilate živali z izrazito pasjimi ali zverinskimi potezami. Nekateri raziskovalci so jih povezovali prav s Simarglom.

Toda tudi tukaj moramo pustiti prostor za vprašanje. Ne moremo z gotovostjo reči:

»To je bil Simargl.«

Lahko pa rečemo, da so takšne podobe pomemben del uganke, ki obdaja njegovo ime. Krilato bitje. Varuh praga. Sila, ki lahko leti med svetovi.

Varuh semena in rasti

Ena najbolj znanih razlag Simargla ga povezuje z rastlinami, semeni, poganjki in življenjem, ki prihaja iz zemlje. Ta predstava je povezana predvsem z razlagami raziskovalcev, ki so Simargla razumeli kot zaščitnika rastlinskega sveta.

Toda neposreden srednjeveški vir, ki bi jasno povedal: »Simargl je bog semen in rastlin.« ne obstaja.

Zato je lepše in bolj pošteno reči, da je to ena od poznejših razlag njegovega značaja.

In vendar je podoba močna. Seme, ki leži v temi. Korenina, ki išče pot skozi zemljo. Prvi zeleni poganjek. List, ki se obrne proti svetlobi. Življenje, ki se pojavi tam, kjer ga še včeraj ni bilo.

Če Simargla razumemo skozi to simboliko, postane varuh tistega, kar je še majhno. Tistega, kar še spi. Tistega, kar šele prihaja.

Med ognjem in zemljo

V nekaterih starih zapisih se Simargl oziroma Sim in Rgl pojavljata v povezavi z obredi ob ognju in poljskimi opravili. Toda tudi tukaj ne smemo iz drobcev sestaviti zgodbe, ki je v virih ni.

Ne vemo, ali je bil Simargl bog ognja. Ne vemo, ali je bil bog žita. Ne vemo niti, ali je bil prvotno zamišljen kot osebno božanstvo. Vemo pa, da se njegovo ime pojavlja v kontekstu starega vzhodnoslovanskega verskega sveta.

In zato lahko okoli njega začutimo nekaj zelo starodavnega: ogenj, zemljo, seme, zaščito, prehod.

Svet, v katerem življenje ni bilo ločeno od skrivnostnih sil narave.

Bitje na pragu

Morda je prav krilata podoba tista, ki nam omogoča najlepšo simbolno predstavo o Simarglu. Ptica pripada nebu. Zver pripada zemlji. Simargl pa je med obema.

Kot da ne pripada popolnoma nobenemu svetu. Lahko leti. Lahko teče. Lahko varuje. Lahko prestopa mejo.

Takšne podobe so v starodavnih kulturah pogosto povezane z varovanjem svetih prostorov in prehodov. Z bitji, ki stojijo tam, kjer se en svet konča in drugi začne.

Simargl je zato lahko – vsaj v sodobni simbolni interpretaciji – podoba varuha prehoda. Med semenom in rastlino. Med zemljo in nebom. Med mirovanjem in gibanjem. Med tem, kar je skrito, in tem, kar se šele razkrije.

Kaj nam Simargl govori danes

Morda Simargl ni bog, ki bi nam govoril z glasnimi besedami. Njegova sled je tišja. Kot seme pod zemljo. Ne vidiš ga. Pa vendar dela.

Korenina raste v temi. Ne vidiš je. Pa vendar drži drevo pokonci.

Brst je še zaprt. Pa vendar v njem že obstaja cvet.

Simargl nas spominja na vse, kar v našem življenju še ni vidno. Na ideje, ki jih še nihče ne pozna. Na poti, ki se še niso odprle. Na moč, ki je še nismo prepoznali. Na stvari, ki potrebujejo čas, temo in zaščito, preden lahko pridejo na svetlobo.

Ni vse, kar raste, namenjeno temu, da raste hitro. Nekatere stvari morajo najprej pognati korenine. Globoko. Tiho. V temi.

In morda prav tam stoji Simargl. S krili razpetimi nad semenom. Kot starodavni varuh tistega, kar še spi.

Ko stopiš v gozd in zagledaš prvo zelenje med starim listjem, ko v zemlji najdeš majhen poganjek, ko nekaj, za kar si mislil/a, da je mrtvo, nenadoma znova požene, se spomni na skrivnost, ki jo nosi Simargl.

Življenje ne potrebuje vedno hrupa. Včasih potrebuje samo zaščito. Čas in prostor, da vzklije.

Simargl. Skrivnostni, krilati varuh nečesa, česar še ne vidimo.

Deli:

Scroll to Top