Mokoš – Vlažna mati zemlje, predilja in varuhinja žensk

Mokoš – Vlažna mati zemlje, predilja in varuhinja žensk

Med vsemi bogovi, ki so nekoč stali na hribu pred knežjim dvorom v Kijevu, je bila le ena ženska. Leta 980 je knez Vladimir postavil kipe Peruna, Horsa, Dažboga, Striboga, Simargla – in Mokoši.

Edina boginja v tem knežjem panteonu. Edina ženska, ki je v zapisu ostala poimensko omenjena. In prav zato njena prisotnost še danes odmeva močneje, kot bi morda pričakovali od imena, o katerem vemo tako malo.

Ime, ki diši po dežju in zemlji

Ime Mokoš (starovzhodnoslovansko Мокошь) se pogosto povezuje s slovanskim korenom mok-, povezanim z mokroto in vlago.

Ni bila podoba suhe, kamnite zemlje. V poznejših razlagah je postala povezana z vlažno, rodovitno zemljo – z zemljo, ki se napaja z dežjem, iz katere požene trava, zraste žito in se rojeva življenje.

V njenem imenu lahko skoraj slišimo kaplje, ki padejo na suho zemljo po dolgi suši. Slišimo mehkobo vlažne preje, ki jo ženska vleče med prsti.

In v tej podobi se skriva starodavna misel: vse, kar živi, je odvisno od vode – od tiste, ki teče po površju, pod zemljo in skozi žile sveta.

Predilja usode

Mokoš ni bila povezana le s plodnostjo in zemljo. V kasnejšem ljudskem izročilu se njena podoba prepleta tudi s predenjem, tkanjem in ženskim delom.

V ljudskem izročilu severne Rusije so jo še v 19. in začetku 20. stoletja poznali pod imeni, kot sta Mokuša ali Mokyša. Opisovali so jo kot visoko žensko z veliko glavo in dolgimi rokami, ki ponoči prihaja v hiše ter prede lan in volno.

Predenje ni bilo le gospodinjsko opravilo. V svetu simbolov je lahko postalo dejanje usode.

Nit, ki jo ženska vleče s kolovrata, je nit življenja.

Mokoš je tako v poznejših predstavah postala tista, ki prede, meri, povezuje in razpleta.

Zato so se njene sledi ohranile predvsem v izročilu, povezanem z ženskami, prejo, tkanjem in domom.

Z njo je povezan tudi petek, dan, ko naj ženske ne bi predle ali opravljale določenih opravil.

Po ljudskem izročilu je lahko Mokoš kaznovala tiste, ki so na njen dan predle: zmedla naj bi niti, pokvarila delo ali prinesla nesrečo.

Varuhinja žensk in rojstva

Mokoš je v ljudskem izročilu postala povezana z ženskami, njihovim delom, porodom in življenjem v domu.

Skrbela naj bi za porodnice in otroke, njena podoba pa se je prepletala z zaščito ženskega dela in ženskega telesa.

V folklornih virih se pojavljajo darovi, povezani s tekstilom – lan, volna, niti, brisače in oblačila.

V nekaterih tradicijah se pojavlja tudi motiv darovanja preje vodi, kar se povezuje z Mokošino povezavo z mokroto, vodo in rodovitnostjo.

Ko je krščanstvo prišlo v slovanske dežele, stare predstave niso preprosto izginile. Preoblikovale so se.

Ena izmed pomembnih svetnic, s katero se je v vzhodnoslovanskem ljudskem izročilu prepletla podoba Mokoši, je bila Sveta Petka oziroma Paraskeva Pjatnica – svetnica, katere ime je povezano s petkom.

Podobnosti so presenetljive: zaščita žensk, povezava s petkom, predenjem, ženskimi opravili, zdravjem in nekaterimi vidiki usode. Zato raziskovalci v ljudskem izročilu pogosto opažajo prepletanje starejših predstav o Mokoši z likom Svete Petke.

Ni pa mogoče preprosto reči, da sta bili obe podobi ves čas eno in isto božanstvo. Bolj kot za neposredno zamenjavo gre za preplet starejših in novejših predstav.

V Sloveniji in širše

Sledi imena, ki spominjajo na Mokoš, niso omejene zgolj na vzhodnoslovanski prostor.

V Sloveniji najdemo krajevna imena, kot je Makoše pri Ribnici, ter ime Mokoš, ki ga nosi vodotok v Prekmurju.

Podobna imena najdemo tudi drugod po južnoslovanskem prostoru – med njimi Mokošica, Makoše in druga krajevna imena, ki zvenijo sorodno.

Vendar podobnost imen sama po sebi še ni dokaz, da so vsi ti kraji neposredno povezani s kultom boginje. Je pa zanimiva sled, ki odpira vprašanje o tem, kako dolgo lahko starodavni jezikovni odmevi preživijo v pokrajini.

Ime lahko izgine iz zgodb. Pokrajina pa ga včasih ohrani.

Kaj nam Mokoš govori danes

Mokoš ni le mitološka postava iz 10. stoletja. Danes jo lahko razumemo kot arhetip vlažne, rodovitne in ustvarjalne ženskosti, ki ne kriči, ampak deluje v tišini.

Uči nas:

  • da je usoda nekaj, kar se prede – počasi, s pozornostjo in z rokami;
  • da je plodnost več kot le telo – je zemlja, voda, dom in ustvarjalnost;
  • da so bila ženska opravila, kot so predenje, tkanje in skrb za dom, nekoč razumljena tudi kot dejanja z globljim pomenom;
  • da je življenje povezano z nenehnim kroženjem vode, zemlje, rasti in propadanja;
  • da se lahko tudi tisto, kar je bilo nekoč pozabljeno, vrne v našo zavest v novi podobi.

V sodobnem času, ko se naše niti usode pogosto zdijo pretrgane in ko je ženskost pogosto skrčena na površino, Mokoš ostaja mogočna simbolna podoba.

Opomin, da obstaja globlja moč – tiha, vlažna, ustvarjalna –, ki hrani življenje.

Moč, ki ne potrebuje hrupa, ki ne potrebuje dokazovanja. Moč, ki prede počasi.

Ko naslednjič vzameš v roke prejo, ko opazuješ dež, ki pada na zemljo, ali ko sediš v tišini in čutiš, kako se nekaj v tebi počasi prede, se lahko spomniš njenega imena.

Visoka ženska z dolgimi rokami. Predilja. Varuhinja. Mati vlažna zemlja. Mokoš.

Deli:

Scroll to Top