Živa – Boginja življenja, ki diha skozi vse, kar raste
Med polabskimi Slovani, ob rekah in jezerih današnje severne Nemčije, so nekoč častili boginjo, katere ime je bilo tako preprosto in močno, da je še danes razumljivo vsakomur, ki govori slovanski jezik.
Živa. Življenje. Tista, ki živi.

Edina, ki je ostala poimenovana
V 12. stoletju je duhovnik Helmold iz Bosaua v svoji Kroniki Slovanov zapisal, da so med najpomembnejšimi bogovi Polabanov poleg Proveja in Radegosta častili tudi Siwo – boginjo Polabanov.
Ime se v različnih rokopisih pojavlja kot Siwa, Siwe, Silue, Synna … a raziskovalci ga povezujejo s slovansko Živo, z besedo živa – živa, živeča, tista, ki živi.
Bila je pomembna boginja pri Polabanih, zlasti v okolici Ratibora (današnji Ratzeburg). Njeno svetišče je stalo tam, kjer se je življenje najbolj otipljivo kazalo – v vodi, rastlinah, plodnosti zemlje in ženskosti.
Kaj je pomenila
Živa ni bila boginja smrti, temveč njeno nasprotje.
Kjer je bila Morana (Mora) zima, mraz in konec, je bila Živa pomlad, rast, dihanje, zdravje in obilje.
Povezovali so jo z:
- življenjsko silo, ki prebija skozi zemljo,
- plodnostjo žensk in zemlje,
- vodo, zlasti izviri in potoki,
- zdravljenjem,
- mladostjo in lepoto,
- žitom, sadjem in cvetjem.
V poznejših upodobitvah, predvsem iz 18. stoletja, jo prikazujejo kot mlado, lepo žensko z dolgimi lasmi, včasih z golimi rameni. V eni roki drži klasje, v drugi jabolko ali grozd. Na glavi ima venec ali okras, ki spominja na sončne žarke.
Nekateri viri omenjajo, da so ji bili posvečeni prvi klici kukavice – ptice, ki naj bi napovedovala, koliko let življenja še ostaja. Kdor je slišal kukavico, je štel njene klice in verjel, da mu Živa razkriva preostanek dni.
V širšem slovanskem svetu
Čeprav je zgodovinsko najbolje izpričana pri Polabanih, se njeno ime in arhetip pojavljata tudi drugod.
Pri Poljakih jo Jan Długosz omenja kot Żywie – boga oziroma boginjo življenja.
Pri Slovakih se pojavlja kot Živena.
V južnoslovanskem prostoru se njen odmev prepleta z Vesno, boginjo pomladi, ter z belimi ženami, pericami in božjimi deklicami, ki varujejo izvire.
V slovenskem prostoru se njeno ime pojavi v Prešernovem Krstu pri Savici, kjer je Bogomila varuhinja templja boginje Žive – zadnje svetilke stare vere, preden jo zamenja nova.
Kaj nam Živa govori danes
Živa ni le mitološka postava iz 12. stoletja. Je arhetip življenja, ki se noče predati.
Uči nas:
- da je življenje samo po sebi sveto – ne zato, ker bi moralo biti »uspešno«, temveč zato, ker diha;
- da rast ni vedno glasna in spektakularna – včasih je tiha, kot kalček, ki prebija skozi zemljo;
- da je voda in z njo vlaga, tako kot pri Mokoš, nosilka življenja;
- da sta smrt in življenje sestri, a da Živa vedno znova najde pot nazaj.
Kadar se spomladi prvič zasliši kukavica, kadar pogledaš v izvir ali kadar čutiš, kako se v tebi nekaj znova prebuja – morda slišiš njen glas.
Ne kriči. Samo diha.
Živa.
Deli:
