Stribog – Ded vetrov, razprševalec bogastva in gospodar zraka

Leta 980 je kijevski knez Vladimir na hribu pred svojo palačo postavil kipe bogov.
Perun s srebrno glavo in zlatimi brki. Hors. Dažbog. Nato Stribog. Za njim Simargl in edina ženska – Mokoš.
Štirje moški in ena ženska. In med njimi Stribog – bog, o katerem vemo malo, a dovolj, da njegov dih še danes čutimo v vsakem vetru, ki se prežene čez polja.
Ime, ki se razprostira
Ime Stribog (starovzhodnoslovansko Стрибогъ) je sestavljeno iz dveh delov.
- Drugi del – -bogъ – pomeni bog, delež, blaginjo.
- Prvi del – stri- – raziskovalci najpogosteje povezujejo s praslovanskim glagolom sterti (razprostirati, raztezati, razprševati, sejati).
Tako nastane pomen: tisti, ki razpršuje bogastvo, razdajalec, tisti, ki širi.
Roman Jakobson ga vidi kot dopolnilo Dažbogu: Dažbog daje bogastvo, Stribog ga razprši, raznese, razdeli po svetu.
Kot veter, ki nese semena, dež, cvetni prah, dih in usodo. Kot sila, ki ne drži, ampak daje naprej.
Vetrovi – njegovi vnuki
Najlepša in najjasnejša omemba prihaja iz Pesmi o Igorjevem pohodu:
»Sedaj vetrovi, Stribogovi vnuki, pihajo z morja kakor puščice na hrabre Igorjeve čete.«
Vetrovi niso le naravni pojav. So vnuki. Stribog je njihov ded – star, mogočen, tisti, ki jih pošilja iz vseh osmih smeri neba. On je vir. Oni so njegovi poslanci.
Kaj je pomenil za Slovane
Za poljedelska ljudstva, ki so živela od zemlje, je bil veter življenjskega pomena.
Veter je prinašal dežne oblake – ali jih odnašal. Veter je sušil seno in žito. Veter je prinašal mraz in zmrzal. Veter je raznašal semena in cvetni prah. Veter je lahko uničil pridelek v eni noči – ali ga rešil.
S tribog ni bil le »bog vetra« v abstraktnem smislu.Bil je sila, od katere je bilo odvisno preživetje.
Ko so ljudje gledali, kako se oblaki premikajo, kako se listi tresejo, kako se dim dviga iz ognjišča – so vedeli, da je nekdo za tem. Nekdo, ki razpršuje. Nekdo, ki odloča, kam bo šlo.
V ljudskem izročilu so vetrove včasih personificirali – dobri in zli, topli in mrzli, tisti, ki prinašajo blagoslov, in tisti, ki prinašajo uničenje. Stribog je bil njihov ded, njihov gospodar.
Nekateri ga povezujejo tudi z zimo, mrazom in ledom – z ostrimi vetrovi, ki prinašajo zmrzal in viharje. Drugi ga vidijo širše: kot boga zraka, pretoka, gibanja med nebom in zemljo. Kot tistega, ki povezuje in hkrati razdvaja.
Kaj nam Stribog govori danes
Stribog je opomin, da nič ne ostane na mestu. Da se vse razpršuje, raznaša, premika.
Bogastvo, ki ga dobiš, se lahko raznese. Beseda, ki jo izrečeš, odleti z vetrom. Dih, ki ga izdihneš, postane del večjega dihanja sveta. Misel, ki jo misliš, se razširi – tudi če misliš, da je ostala pri tebi.
On je tisti, ki ne drži. On je tisti, ki širi.
V svetu, kjer želimo vse zadržati, kontrolirati, posedovati, Stribog šepeta, da je prava moč v gibanju. V tem, da damo naprej. V tem, da dovolimo, da se stvari raznesejo tja, kamor morajo.
Ko piha veter – mehki pomladni, ki prinaša cvetni prah, ali ostri zimski, ki lomi veje – ko se listi dvignejo in odnesejo, ko začutiš, kako se zrak premika okoli tebe – morda slišiš njegove vnuke.
In za njimi – deda, ki jih pošilja.
Tiho. Vztrajno. Razpršujoče. Stribog.
Deli:
