Babajaga – arhetip divje preizkuševalke
Ko se pot skozi gozd zoži, ko drevesa postanejo gostejša in zrak težji, se včasih zdi, da smo prestopili nevidno mejo. Za naše staroslovanske in širše slovanske prednike je bila ta meja pogosto povezana z eno najbolj mogočnih in dvoumnih figur vsega izročila – Babajago.
Babajaga ni bila preprosta zlobna čarovnica iz otroških pravljic. Bila je nekaj veliko globljega: divja preizkuševalka, varuhinja meja med svetovi, starka, ki živi na pragu med znanim in neznanim, med življenjem in smrtjo, med človeškim in božanskim. Njena koča na kokošjih nogah ni stala le v gozdu – stala je na meji.
Koča, ki se obrača
Najbolj prepoznaven simbol Babajage je njena koča na kokošjih nogah. Ta nenavadna podoba ni bila le pravljični okrasek. Govorila je o tem, da je njen dom živ, da se lahko obrne, skrije ali razkrije – odvisno od tega, kdo pride pred njena vrata.
Koča se je obračala s hrbtom proti popotniku ali pa mu je odprla vhod – glede na njegovo namero in notranjo pripravljenost. Babajaga ni sprejemala vsakogar. In tisti, ki so prišli, so morali vedeti, kako stopiti pred njo.
Pripovedi pravijo, da je letela v možnarju, s pestilom se odrivala, sledi pa brisala z metlo. Njena pot ni bila pot navadnega človeka. Bila je pot tiste, ki hodi med svetovi.
Niti zla niti dobra
Babajaga ni bila nedvoumno zla. Prav tako ni bila dobra v sentimentalnem pomenu. Bila je pravična na svoj divji način.
Tistim, ki so do nje stopili s pogumom, skromnostjo, modrostjo in spoštovanjem, je lahko podarila dragocena darila: čarobne predmete, nasvete, uvid ali celo rešitev, ki je spremenila usodo. Tistim, ki so prišli iz napuha, pohlepa, laži ali predrznosti, pa je namenila preizkušnje, strah – in včasih tudi smrt.
Njena vloga ni bila kaznovati zaradi kaznovanja. Bila je preizkusiti. Preveriti, ali je človek zares pripravljen prestopiti mejo – in ali je vreden tega, kar leži onkraj nje.
Preizkušnja kot vrata
V številnih pravljicah mora junak ali junakinja opraviti naloge, ki jih naloži Babajaga. Te naloge niso bile naključne. Bile so preizkus značaja, vztrajnosti, iznajdljivosti in spoštovanja do sil, ki so večje od človeka.
Babajaga je pogosto postavljala vprašanja, ki so razkrila pravo naravo prišleka. Kdor je lagal, je bil razkrinkan. Kdor je bil predrzen, je bil kaznovan. Kdor pa je znal biti hkrati pogumen in spoštljiv, je lahko odšel bogatejši – ne nujno z zlatom, temveč s spoznanjem.
V tem smislu je Babajaga delovala kot varuhinja praga. Ni dovolila, da bi nepripravljeni prestopili v svet, za katerega še niso zrasli.
Povezava z divjo naravo in žensko močjo
Babajaga nosi v sebi arhetip divje stare ženske – tiste, ki ni več vezana na družbene vloge matere ali neveste, temveč stoji sama, svobodna in neukročena. Povezana je z gozdom, s smrtjo in preobrazbo, z znanjem, ki se ne pridobi v šolah, temveč skozi izkušnjo in srečanje z mejo.
V njej se prepletajo sile, ki so hkrati uničujoče in ustvarjalne. Tako kot gozd lahko nahrani ali pogoltne, tako lahko tudi Babajaga podari ali vzame. Njena moč ni moralistična – je naravna.
Sporočilo Babajage za sodobni čas
V današnjem svetu, kjer pogosto iščemo hitre odgovore, udobje in potrditve, je arhetip Babajage neprijeten – in zato dragocen. Opominja nas, da nekaterih stvari ni mogoče dobiti brez preizkušnje. Da pravi uvid pride šele takrat, ko smo pripravljeni stati pred nečim, kar nas presega, in ostati pošteni.
Babajaga nas uči:
- da pogum brez spoštovanja postane napuh,
- da spoštovanje brez poguma postane strahopetnost,
- in da šele združitev obojega odpre vrata.
Njeno sporočilo ni, da moramo iskati nevarnost. Njeno sporočilo je, da moramo biti pripravljeni srečati se z lastnimi mejami – z lastnim strahom, napuhom in nevednostjo – ter jih preizkusiti z iskrenostjo.
Naslednjič, ko se znajdete pred težko odločitvijo, pred neznanim ali pred lastno senco, se morda spomnite koče na kokošjih nogah. Vprašajte se ne le, kaj želite dobiti, temveč s kakšnim srcem stopate pred vrata. Kajti Babajaga še vedno bdi na meji – in še vedno ločuje tiste, ki so pripravljeni, od tistih, ki še niso.
In včasih je največje darilo, ki ga lahko prejmemo, ravno to, da nas preizkus ne uniči, temveč preoblikuje.
Deli:
